Dr. Anton Jamnik in dr. Branko Senegačnik s filozofskega, teološkega in kulturološkega vidika o p. Stanislavu Škrabcu in njegovem odkritju performativa 22. 3. ob 19. uri v skednju Škrabčeve domačije.
Največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja pater Stanislav Škrabec postaja v širši mednarodni strokovni javnosti prepoznaven kot odkritelj teorije performativnosti.
Zasluge za to priznanje gredo raziskavi dr. Igorja Ž. Žagarja in dr. Matejki Grgič, ki sta jo leta 2004 objavila v knjigi Čas in dejanje v jeziku (Založba *cf), konec minulega leta pa je izšla v angleškem prevodu pod naslovom How to Do Things with Tense and Aspect – Performativity before Austin pri ugledni angleški založbi Cambridge Scholars Publishing.
Dr. Igor Ž. Žagar in Matejka Grgič sta v svojem delu dokazala, da je teorijo performativnosti razvil in utemeljil p. Stanislav Škrabec skoraj 50 let pred enim najbolj briljantnih oxfordskih predstavnikov analitične filozofije Johnom I. Austinom.
Performativne (izvršilne) imenujemo tiste izjave, s katerimi se neposredno ob izrekanju opravlja ali dogaja tisto, kar je naznačeno/izrečeno. To niso povedi o dogajanju, ki je od povedi različno. To so izjave, ki dejanj ne opisujejo, temveč jih kar izvršujejo. Nekateri to imenujejo govorna dejanja. Z izrekanjem izjave obljubim se obljuba tudi zgodi. To ni poved o dejstvu obljube, temveč je dogajanje obljube (da besedo tudi držim). Takšnih izvršilnih izjav je veliko, npr. Čestitam vam! ali Zelo vas cenim! V to vrsto dejanj nekateri uvrščajo tudi izjavo Verujem.
Odločilnega pomena je torej, da je p. Stanislav Škrabec pred Angležem Austinom (logičnim pozitivizmom oziroma analitično filozofijo) prišel preko jezika (slovnice), ki pomeni način življenja, do tako izjemnega spoznanja oziroma odkritja. Vsaj nekateri predstavniki analitične filozofije oziroma logičnega pozitivizma (Austin, Wittgenstein) namreč pokažejo na dokončno preseženo omejevanje smiselnosti govorjenja, pokažejo na ugotavljajoče sodbe o izkustveno preverljivih dogodkih in dejanjih (redukcija razuma zgolj na empirično, naravoslovno področje). Izkazalo se je, da obstajajo tudi druge uporabe govora, ki so smiselne. Tako p. Škrabec kot pozneje analitična filozofija nazorno pokažeta, da je religiozni govor svojevrsten. To ni osebno neprizadet in predmetni govor, ni govor o dejstvih, kakršno je naravoslovje, ki mu kljub temu ne smemo odrekati smiselnosti, saj je ravno ta govor tisti, s katerim si življenje osmišljamo. V tem kontekstu sodobne filozofije p. Škrabec velja za briljantnega misleca, jezikoslovca, ki je s preroško navdahnjenostjo in ustvarjalnostjo ob koncu 19. stoletja nazorno pokazal na to, da »človek neskončno presega človeka« (B. Pascal) in ga nikakor ne moremo omejiti zgolj na empirično-naravoslovno znanost. Človek je veliko več od »kupčka materije« je neobvladljiv in poln presenečenj ter novih pričakovanj. Prav to je bit njegove neskončnosti, presežnosti, in večno novega pričakovanja, razodevanja »lepote, večno davne, večno nove ...« (sv. Avguštin).