Kardinal Franc Rode si je za škofovsko geslo izbral Trubarjevo misel stati inu obstati. Čeprav ob izbiri gesla bržkone ni mislil nase, ga je v njem mogoče prepoznati. Le redkim je v javni zavesti uspelo obstati tako trdno kot kardinalu Rodetu – in redki so tisti, ki zmorejo kljub toliko različnim mnenjem in sodbam stati na svojem mestu.

O življenju in delu, preteklosti in prihodnosti ter veri in dvomu se je s kardinalom Rodetom pogovarjala Manca G. Renko v sredo, 30. marca 2016, v skednju Škrabčeve domačije.

Kardinal Franc Rode, rojen leta 1934, po drugi svetovni vojni delil usodo ljudi, ki so se pred komunističnim nasiljem umaknili najprej na Koroško, nato v Argentino. Kot bogoslovec Misijonske družbe lazaristov se je vrnil v Evropo, najprej v Rim in nekaj kasneje v Pariz, kjer je leta 1963 doktoriral. Po profesuri na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1981 poklican v Rim na Papeški svet za dialog z neverujočimi, kjer postane tesen sodelavec kardinala Pouparda. Leta 1997 ga papež Janez Pavel II. imenuje za ljubljanskega nadškofa metropolita, februarja 2004 pa ga pokliče na zahtevno mesto prefekta kongregacije za redovnike. Februarja 2006 papež Benedikt XVI. prefekta Rodeta imenuje za kardinala.

Kot nadškof v Ljubljani je veliko pozornosti namenil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo. V času njegovega škofovanja je bil decembra 2001 podpisan Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. To obdobje sta zaznamovala tudi sklic in potek prve sinode Cerkve v Sloveniji (1997-2000).

Kardinal Rode je avtor več znanstvenih razprav in esejev ter avtor številnih knjig. Zadnje izdano delo, Cerkev pred izzivom stoletij (2016), pronicljivo analizira soočanje z različnimi konflikti iz dvatisočletne cerkvene zgodovine.

Manca G. Renko je zgodovinarka (asistentka pri predmetih 19. in 20. stoletja na Oddelku za zgodovino UP FHŠ) in odgovorna urednica AirBeletrine. Včasih tudi piše in prevaja.